Zmečkan, pohojen, a nič manj dragocenPriljubljeni predavatelj je enega svojih predavanj začel z bankovcem za 20 evrov v dvignjeni desni roki. Poslušalce je vprašal:
- “Kdo si želi ta bankovec?”
Roke so dvignili vsi v predavalnici.
- “Enemu izmed vas želim podariti denar, a dovolite, da najprej nekaj naredim …”
V roki je zmečkal bankovec in ga pokazal študentom:
- “Kdo še hoče imeti teh 20 evrov?”
Spet so dvignili roke.
- “Kaj pa če naredim tole?” je rekel predavatelj in bankovec vrgel na tla in začel po njem hoditi. “Kdo ga hoče zdaj?”
Roke so spet dvignili skoraj vsi v dvorani.
- “Dragi moji, pravkar ste usvojili dragoceno lekcijo. Ni pomembno, kaj sem naredil z bankovcem – vseeno ste ga hoteli imeti. Zakaj? Ker ni izgubil svoje vrednosti. Dvajset evrov je ostalo dvajset evrov. In enako je s človekom.”
Pogosto smo na tleh zaradi svojih odločitev ali odločitev drugih, umazani od blata in celi zmečkani. Takrat se počutimo, da smo manj vredni, da nam vsak padec, vsak madež nekaj vzame in z leti se takšni občutki samo še nabirajo. V očeh Njega, ki pozna našo resnično vrednost, smo še vedno dragoceni. Ne glede na to, kako močno nas je porezal in zastrupil greh. V pogledu Očeta smo še vedno ljubljeni otroci.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Pogačnik.