Polnočnica po starem: kaj vse se je spremenilo in kateri običaji so ostali?Niko Kuret v knjigi Praznično leto Slovencev božič opisuje kot tih, prisrčni praznik ter hkrati tudi izrazit družinski praznik. Pomemben del praznovanja božiča je polnočnica, ko se družina na sveti večer skupaj odpravi k sveti maši.
A zakaj gremo k sveti maši ravno ob polnoči? Je v tem kakšna simbolika?
Kot navaja Kuret, je bedenje na sveti večer do polnočnice pravzaprav spomin bedenja betlehemskih pastirjev, polnočnica pa je živa obnovitev betlehemskega dogodka.
Veselje in novo doživetje
Običajno je šla k polnočnici vse družina, le en član je ostal doma za varuha.
Polnočnica “po starem” je bila za ljudi vsako leto novo doživetje, zelo vesel dogodek, temu primerna je bila tudi glasba v cerkvi. Za to je poskrbel organist, ki je veselo občutje v cerkvi dopolnil z nekaj živahnimi polkami in koračnicami med tako imenovanim ofrom in na koncu svete maše.
Druga značilnost polnočnice pa je bila tudi ta, da je organist vsako leto napisal novo božično pesem, ki se je prvič zaslišala med darovanjem. Vsi so že nestrpno čakali, da pride na vrsto, dobro pa so ji prisluhnili predvsem mladi, ki so se tako naučili nove pesmi in so jo nato peli med koledovanjem. Stare božične pesmi pa je pela vsa cerkev.
Šest zanimivih navad in prepričanj
So pa ljudje imeli včasih tudi nekatere zanimive navade in prepričanja, ki so bili različni od kraja do kraja oziroma od pokrajine do pokrajine. Nekatere navade so se ponekod ohranile vse do danes. Zbrali smo nekaj najzanimivejših.
1. Zlasti v severovzhodni Sloveniji so od polnočnice nekateri zelo hiteli domov, saj je veljalo, da bo tisti, ki bo prvi doma, vse leto zdrav in močan, da bo vsako delo opravljal z lahkoto in da bo pri žetvi prvi.
2. V Podjuni okoli Velikovca, Rekarje vasi in pod Svinško planino so na sveti večer spekli kruh iz vseh vrst žita, kar so jih pridelali pri hiši. Rekli so mu kar božič. Odnesli so ga k polnočnici, kjer ga je duhovnik blagoslovil, nato pa tega kruha niso dobili le vsi domači, ampak tudi vse živali v hiši, vključno s psom in mačko.
3. V želji, da bi imeli naslednje leto več denarja, so nekateri k polnočnici vzeli denar in ga med povzdigovanjem obračali v žepu. Na Dolenjskem, na primer, pa so denar na sveti večer pospravili v mizni predal. Tako naj bi ga bilo vse leto dovolj.
4. V Brkinih med polnočnico niso darovali denarja, ampak jabolka.
5. Če se je prekmursko dekle med polnočnico dotaknilo duhovnikove obleke, je to pomenilo, da se bo omožilo še ta pust.
6. Po polnočnici pa je običajno, in to je eden izmed bolj pogostih današnjih običajev, gospodinja že pripravila toplo večerjo. Največkrat so bile na mizi koline. Svetonočnega veselja je bila deležna tudi živina. Na Štajerskem so ji, ko so prišli od polnočnice, dali krmo v jasli, tako naj bi raje jedla in se hitreje odebelila. Ponekod pa so živali celo zbudili, da bi tudi one vedele, kakšen praznik se obhaja.
