Žalost ima nekatere neverjetne dobre lastnosti, zaradi česar je to čustvo ne le nujno, ampak celo pozitivnoŽalost sama po sebi ni zaželeno čustvo, zato poskušamo zbežati pred vsakršnim občutkom tesnobe, dolgčasa ali depresije. In vendar je žalost nujna in celo dobrodejna. Jezuit Giovanni Cucci verjame, da je “žalost sestavni del življenja, ki nam pomaga ujeti bogastvo njegovih odtenkov”.
Še več, doživljati žalost je lahko nekaj dobrodejnega, ker v sebi nosi dragoceno znanje, in če bi žalost hoteli odstraniti, bi bilo to tako, kot če bi hoteli iz dneva izbrisati noč. “Odstraniti žalost pomeni zapreti si možnost doživljanja čustev, ki so žalosti zrcalna, to pomeni veselju, miru in ustvarjalnosti.”
“Pri tem pa ne smemo mešati žalosti, ki ima vzrok, in depresije, ki je brez vzroka. Pri depresiji moramo nujno poiskati zdravniško pomoč,” poudarja Cucci.
Kaj je aleksitimija?
Skrb zbujajoč znak odrivanja žalosti je vse pogostejši pojav aleksitimije ali nezmožnosti prepoznavanja in ubesedovanja čustev, kronično površinsko doživljanje in hladnost.
Nagnjenje k tej nečustvenosti je lahko tudi posledica digitalne revolucije, ki poleg nedvomnih potencialov in zmožnosti ponuja tudi različne pasti.
Neverjetna ponudba, ki jo predlagajo družbena omrežja, je lahko “način, kako bežati pred žalostjo” in ustvarjanje “nezmožnosti, da bi bili sami”.
Ko ure in ure posvečamo družbenim omrežjem, je to lahko način, da “bežimo pred neprijetnimi čustvi, kot sta samota in žalost”.
Pozitivno pri tem pa je, da ravno čustva, kot so “dolgčas, žalost in samota”, ki sicer povzročajo trpljenje, lahko pomenijo “vrata do posameznikovih najvišjih zmožnosti”, kot so “ustvarjalnost, resnica, empatija in sočutje”.
Sprejemanje ranljivosti in krhkosti je lahko pot do večje ustvarjalnosti.
Sveti Tomaž in žalost
Žalost ni nekaj novega. Že sveti Tomaž Akvinski je štiri vprašanja svoje Sume posvetil vprašanju žalosti (Summa Theologiae I-II, qq. 35-39). Zanj je žalost “vrsta bolečine”, “bolečina duše”.
Takšna žalost lahko pomaga razumeti tudi bolečino drugih in lahko pomaga pri obžalovanju.
Sveti Ignacij in obup
Sveti Ignacij Lojolski je stanje žalosti opisal kot zapleteno čustvo, ki ga je poimenoval obup. Zanj je pomembno, da znamo v žalosti ohranjati odprtega duha, da “ostajamo budni in da težimo k ponižnosti”, kar so nujni pogoji za duhovno rast.
Cucci pa meni, da nas žalost lahko spomni na “dragocenost časa, oseb in možnosti, ki nam niso in nam ne bodo vedno na dosegu”.
Zdaj veste: bodite kdaj žalostni in živite polno!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.