Ste v trgovini in otrok želi igračo. Ker je ne dobi, sledita jok in stok, vse oči pa so uprte v vas. Zveni znano?Številni ste se s tem morda srečali, čeprav nimate svojih otrok. Pogosto se namreč zgodi, da jo otrok staršem zagode nekje na javnem mestu, pa naj bo to trgovina ali ulica. Vsekakor zelo neugoden položaj. Kaj lahko storite, ko se to zgodi?
Obisk trgovine in napačno odzivanje staršev
Obisk trgovine je vsekakor lahko ena izmed bolj stresnih izkušenj v obdobju starševstva.
Poglejmo primer: oče ali mama s seznamom v roki v naglici meče potrebščine v voziček, mudi se naprej na zelo pomembno srečanje. Otrok vedno glasneje zahteva igračo. Položaj se pogosto odvije na enega od dveh načinov:
1. Na otroka zakriči: “Daj že enkrat mir! Kako se vedeš?! A ne vidiš, da se nama mudi?!”
Otrok se odzove s strahom, s sramom. Ustraši se, da je mamo oziroma očeta užalil. Otroka lahko odziv zelo prizadene, kar je za njegov razvoj slabo, kljub temu da se problematično vedenje ne pojavlja več, saj je notranja vez s starši načeta.
2. Starši na vse glasnejše otrokove zahteve odvrnejo: “Ja, v redu! Daj igračo v voziček. Ampak samo tokrat!”
Seveda ne ostane pri “samo tokrat”. Otrok je zdaj ugotovil, da imajo starši gumb, na katerega z vztrajanjem pritisne, ta pa mu da, kar si želi. Tako bo naslednji obisk trgovine še težji.
Starši pa si takrat mislijo: “Moji otroci so grozni! Zakaj mi to počnejo, ko pa vse naredim za njih?!” Pojavijo se občutki zamere, jeze, obupa …
Otroci pokažejo šibke točke svojih staršev
V resnici pa stvar ni tako enostranska. Niso otroci tisti, ki so kar naenkrat postali pošasti. Otroci pokažejo šibke točke staršev. Izberejo trenutek, ko so starši v stresu in preveč napeti za razumen dialog, saj bodo takrat dobili, kar hočejo.
Takrat je odločilnega pomena, da se starši zavejo svojih občutkov, se za trenutek ustavijo in si priznajo: res sem nemiren/nemirna, napet/napeta. Nato pa se obrnejo k otroku in mu rečejo: “Potrebujem nekaj trenutkov, da se zberem.”
Če otrok še kar vztraja in se vam zdi, da vam bodo živci popustili, pomislite, kolikokrat ste v preteklosti popustili in do česa je to privedlo. Takšen način vedenja so otroku privzgojili starši, čeprav morda nezavedno, zato ga morajo sami tudi popraviti. Ne z ustrahovanjem, žaljenjem ali poniževanjem, temveč z mirnimi in jasnimi mejami.
Naučiti se vztrajati pri svojem ne
Ko otroci vedo, da lahko vztrajaš pri svojem ne, ga začnejo spoštovati.
Zavedanje, da je naše vedenje rezultat tega, kako se počutimo, omogoča, da kot starši prevzamemo odgovornost za svoja dejanja. V nasprotnem primeru se ujamemo v začaran krog samopomilovanja in zamere do otrok.
