Slovenski pravnik in diplomat Ivan Žolger je v slovenskem zgodovinskem spominu skoraj popolnoma prezrt, čeprav je poleti 1917, v času Habsburške monarhije, kot prvi Slovenec postal minister v avstrijski vladiIvan Žolger se je rodil 22. oktobra 1867 na Devinu pri Slovenski Bistrici v kmečki družini. Nadarjeni mladenič je po osnovni šoli v Slovenski Bistrici in gimnaziji v Mariboru odšel na študij prava v Gradec in Pariz.
Uradniška kariera, ki ga je pripeljala na Dunaj
Od leta 1894 je bil uradnik, najprej v Gradcu, od leta 1898 pa je svojo uradniško kariero nadaljeval na Dunaju. Od leta 1902 je deloval v predsedstvu ministrskega sveta, kjer se je počasi vzpenjal po lestvici.
Žolger je bil delaven in natančen ter je veljal za enega od vodilnih strokovnjakov za habsburško dvorno pravo in ustavni dualistični kompromis med Dunajem in Madžari iz leta 1867.
Read more:
Slovenski genij, ki je utemeljil oceanografijo in Nemce učil nemščino
Sodelavec prestolonaslednika Franca Ferdinanda
Naučil se je tudi madžarščine in ugotovil, da se nemško in madžarsko besedilo ne ujemata popolnoma. Žolger je s svojim poznavanjem dualizma pritegnil pozornost avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki je želel odpraviti takšno ureditev monarhije in vzpostaviti zvezno državo Veliko Avstrijo.
Žolger je postal član prestolonaslednikovega belvederskega kroga, ki je koval načrte za prihodnjo ureditev monarhije, ko bi ostarelega cesarja Franca Jožefa nadomestil Franc Ferdinand.
Franc Ferdinand mu je obljubil mesto šefa svojega kabineta
Franc Ferdinand je Žolgerja prosil, da mu napiše manifest, s katerim bi nasprotoval madžarskim težnjam po širjenju pristojnosti Ogrske na račun enotne države, ter mu namignil, da ga bo, ko bo postal cesar, imenoval za šefa svojega kabineta.
A s tem ni bilo nič, saj je 28. junija 1914 v Sarajevu Franca Ferdinanda umoril Gavrilo Princip. Prestolonaslednikova smrt je Žolgerja zelo pretresla, saj je imel Franca Ferdinanda za mogočno osebnost.
Read more:
Zamolčani mož, ki je postavil na noge slovensko gospodarstvo
Kreku ni uspelo, minister postal Žolger
Decembra 1916 je bil po smrti Franca Jožefa za cesarja kronan Karel I. Ta je v želji, da bi pridobil zaupanje Slovencev, ki so bili vse manj naklonjeni Habsburški monarhiji, eno od ministrskih mest v avstrijski vladi, in sicer ministrstvo za poljedelstvo, ponujal tudi slovenskima voditeljema Janezu Evangelistu Kreku in Antonu Korošcu.
Krek je ponujeno ministrstvo sprejel, a je pozneje vse skupaj padlo v vodo. Prvi Slovenec v avstrijski vladi je tako konec avgusta 1917 postal vplivni Žolger, ki ni bil politik, ampak visoki uradnik. Predsednik vlade Ernst Seidler vitez Feuchtenegg je Žolgerju zaupal ministrstvo brez listnice.
Read more:
Slovenec, po katerem se imenuje tudi mesto v ZDA
Spodletela ustavna reforma
Žolgerju, ki je junija 1917 dobil viteški naslov, sta cesar in Seidler zaupala pripravo ustavne reforme. Ta je bila manj velikopotezna kot načrti Franca Ferdinanda, saj je ohranjala dualizem in v želji, da ne bi ujezila vse močnejših velikonemških krogov, ni upoštevala slovenskih želja.
A tudi takšni Žolgerjevi kompromisi velikonemških krogov niso v celoti zadovoljili, tako da je razočarani Slovenec, ki je v javnosti veljal za molčečneža, maja 1918 odstopil.
Nesojeni predsednik prve slovenske vlade
Po razpadu Habsburške monarhije je bil Žolger nekaj časa v igri za prvega predsednika slovenske vlade, a je nato to mesto zasedel vitez Josip Pogačnik, ki je bil v času Franca Ferdinanda prav tako član belvederskega kroga.
Žolger se je iz ustavnega prava preusmeril k meddržavnemu pravu in sodeloval na pariški mirovni konferenci. Leta 1919 je postal profesor na ljubljanski pravni fakulteti in ustvaril temelje slovenske mednarodnopravne terminologije. Postal je tudi član Stalnega meddržavnega razsodišča v Haagu.
Umrl je 16. maja 1925 v zdravilišču Lassnitzhöhe pri Nestelbachu na avstrijskem Štajerskem. Pokopan je na Dunaju.
Viri za članek:
Miloš Rybář: Slovenski biografski leksikon;
Andrej Rahten: Od Majniške deklaracije do habsburške detronizacije;
Peter Vodopivec: Slovenska zgodovina II.
