Tomaž Akvinski je v svoji Sumi predlagal pet zdravil, ki učinkovito delujejo proti žalosti (Summa Theologiae, I–II, q. 38)Vsi imamo težke, žalostne dneve, ko v sebi nismo zmožni premagati notranje otopelosti, zaradi katere nam je težko biti v družbi. Kako premagati te težave in znova najti nasmeh?
- Prvo zdravilo je, da si privoščimo nekaj, kar nam je v užitek. Kot bi veliki teolog pred sedmimi stoletji slutil, da je čokolada nekakšen antidepresiv. Težko bi kdo zanikal, da se slab dan lahko lepo konča ob kozarcu dobrega piva. Temu tudi Sveto pismo ne bo nasprotovalo. Gospod sam se je rad udeleževal zabav in pojedin in je v življenju cenil lepe stvari, pred vstajenjem in po njem. Eden od psalmov pravi celo, da vino razveseljuje človekovo srce (kljub temu Sveto pismo strogo obsoja pijanost).
- Drugo zdravilo je jok. Po svetem Tomažu Akvinskem “vse slabo in težko, kar držimo v sebi, povzroča še hujše trpljenje, ker se duša nanj osredotoča; če pa vse damo ven, potem se pozornost duše razprši, kar zmanjša notranjo bolečino” (I-II q. 38 a. 2). Če svoji žalosti ne znamo dati proste poti, se bo naše stanje le še poslabšalo. Ko jokamo, duša izprazni bolečino, ki bi nas sicer hromila. Tudi Jezus je jokal. Papež Frančišek pa pravi, da “nekatere resnice v življenju lahko gledamo le z očmi, opranimi od solz”.
- Tretje zdravilo je, da svojo bolečino podelimo s prijateljem. Če o težkih stvareh spregovorimo s prijateljem, nam je takoj lažje. Ko smo žalostni, vse stvari vidimo črno. Če v takšnem trenutku prijatelju odpremo srce, nam to zelo pomaga. Včasih nam kratko sporočilo ali telefonski klic pomaga, da stvari zagledamo v svetlejši luči.
- Četrto zdravilo proti žalosti je premišljevanje o resnici. Razmišljati o sijaju resnice, ki odseva v naravi, v umetniškem delu ali v glasbi, je lahko pravi balzam proti žalosti. Nekaj dni po smrti dragega prijatelja je imel neki literarni kritik predavanje na temo “dogodivščin v Tolkienovih delih”. Začel je z naslednjimi besedami: “Govoriti o lepih stvareh osebam, ki jih to zanima, je zame resnična tolažba …”
- Peto zdravilo Tomaža Akvinskega se bo morda zdelo nenavadno za srednjeveškega misleca. Da bi pregnali žalost, teolog svetuje, naj se gremo skopat in spat. Gre za globoko krščansko misel, da je včasih za lajšanje moralnega trpljenja potrebno telesno zdravilo. Odkar je Bog postal človek, pri človeku materija in duh nista več ločena.
Pogosto napačno verjamemo, da krščanstvo temelji na nasprotovanju duše in telesa, da je telo nekakšno breme za duhovno življenje. Pravi krščanski humanizem vidi človeško osebo kot eno, kot telo in dušo, ki išče svojo pot k Bogu.
Tako Tomaž More pravi: “Telo in duša sta tako tesno povezana, da skupaj tvorita osebo. Če kdo zboli na enem ali drugem, včasih zboli na obojem. Zato bi vsakomur, ki je telesno zbolel, svetoval, da se gre spovedat in si priskrbi dobrega duhovnega spremljevalca. Kdor pa je zbolel na duši, naj si poleg duhovnega spremstva priskrbi še zdravnika, ki zna zdraviti telo.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Francoska izdaja je prevedla in priredila članek, ki je bil najprej objavljen na opusdei.us. Gre za odlomke iz predavanja vikarja Opus Dei za srednjo in južno Italijo Carla de Marchija.
