Otrok v nas predstavlja življenje z našo ranljivostjo. To, kako skrbimo zanj, močno vpliva tudi na občutek zadovoljstva v našem življenjuRanljivost je tisti del nas, ki jo na vse pretege skrivamo. Pomislite, ob kaj ste se nazadnje spotaknili in padli. Najbrž vaša prva misel ni bila “Auč, to je pa bolelo”, ampak “Upam, da tega ni kdo videl”.
Cona udobja
Naše otroške izkušnje z ranljivostjo ali izkušnje, ki so nas globoko zaznamovale in nas pustile prestrašene in negotove, močno vplivajo na naše življenje in na to, kako stopamo v odnose. Deloma je varovanje lastnih šibkih točk povsem normalno.
Odpremo se tistim, ob katerih se počutimo varne in smo z njimi zgradili pristen odnos. Težava pa nastane, ko je prav vsak položaj lahko za nas ogrožajoč, strah pa nas hromi.
Strah nas je, da bi bila naša ranljiva točka vidna. Želimo si imeti vse pod nadzorom, razmere, v katerih to ni mogoče, pa nas plašijo. Tako morda nikoli ne bomo šli na koncert ali pretekli maratona, ker je to prevelik korak iz naše majhne cone udobja, našega majhnega kraljestva, v katerem imamo občutek, da stvari obvladamo.
Osiromašnje in nezmožnost življenja s samim seboj
Tovrsten odnos do sveta nas osiromaši za bogatenje z izkušnjami in osebnostno rast. Onemogoči nam pristno srečanje z drugim in življenje v zdravem intimnem odnosu, saj z drugim ne moremo živeti v iskrenosti, če na prvem mestu ne živimo te iskrenosti sami s seboj.
Mandy Saligari, terapevtka, ki dela z odvisniki, pravi: “Vprašanje ni, od česa je nekdo odvisen, temveč zakaj. Uporabil bi nekaj zunaj sebe, da bi popravil to, kako v globini čuti o sebi.”
Nezmožnost življenja s samim seboj, lastno nesprejemanje ali preprosto dejstvo, da se nimamo zares radi, nas naredi zares dovzetne za odvisnost. Mandy pravi, da ni pomembna vrsta odvisnosti, temveč tisto, kar človeka žene k njej. Namesto da se ukvarjamo s specifično odvisnostjo, predlaga, da uporabnike naučimo skrbeti zase.
Imejte radi otroka v sebi
Eden izmed načinov je, da poiščemo sliko sebe, ko smo bili še otroci (stari okoli šest let), in se začnemo z otrokom na sliki pogovarjati. Dobesedno, četudi morda zveni nenavadno. Tako vzpostavimo odnos s tistim delom nas, ki se počuti ranljivega in nas zares potrebuje na svoji strani.
Sprejetje lastne ranljivosti nas naredi svobodnejše, pogumnejše in nam omogoči, da razvijamo svoje talente. V nasprotnem primeru še tiste, ki jih imamo, zakopljemo, ker mislimo, da je “Gospodar trd človek”, ne pa ljubeč Oče, ki želi svojim otrokom uspeha.
Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: “Aba, Oče!” (Rim 8, 15)
