Ustvaril je velike in pomembne dosežke, a ga marsikdo ne poznaMatematik Jurij Vega, jezikoslovec Fran Miklošič, fizik Jožef Stefan, kemik Friderik Pregl … To so le nekateri od svetovno znanih slovenskih znanstvenikov, ki so se zapisali v zgodovino.
Mednje lahko uvrstimo tudi znanstvenika s precej dolgim imenom – Janeza Žigo Valentina Popoviča (v nemščini Johann Siegmund Valentin Popowitsch). Ta leta 1705 v Arclinu pri Celju rojeni Slovenec je slovel kot eden najbolj razgledanih in izobraženih znanstvenikov svojega časa.
Sin graščinskega uradnika, ki doseže svetovno slavo
“Največji učenjak takratne Avstrije, vrli filolog in naravoslovec,” je nekaj desetletij po njegovi smrti zapisal jezikoslovec Jernej Kopitar.
Popovič je bil rojen v družini graščinskega uradnika. Po očetovi strani je bil najverjetneje uskoškega rodu, a po podatkih, ki jih v Slovenski biografiji navaja France Kidrič, so bili Popovičevi predniki že vsaj sredi 17. stoletja poslovenjeni in katoliške vere.
Nadarjeni mladenič Žiga je med letoma 1715 in 1728 v Gradcu študiral filozofijo in teologijo, po študiju pa se je odpravil na triletno potovanje po Italiji. Od leta 1731 naprej je bil kar 15 let domači učitelj pri štajerskih plemiških družinah.
Utemeljitelj oceanografije
Leta 1750, ko je bival v Regensburgu v Nemčiji, je v Frankfurtu in Leipzigu izdal delo Untersuchungen vom Meere (sl. Raziskovanje morja), s katerim je zaslovel po vsem svetu. V njej so objavljene razprave o morju, zaradi česar številni Popoviča štejejo za utemeljitelja nove znanosti – oceanografije.
Leta 1753 je prevzel stolico za nemški jezik in govorništvo na dunajski univerzi, leta 1754 pa je na pobudo cesarice Marije Terezije napisal prvo nemško opisno slovnico za avstrijske šole, ki je doživela kar deset ponatisov. Na Dunaju je nemški jezik predaval vse do upokojitve leta 1766.
Dopisoval si je s slavnim botanikom
Bil je tudi navdušen preučevalec rastlin in žuželk, kar ga je pripeljalo do dopisovanja s slavnim švedskim botanikom in zoologom Carlom Linnaeusom oziroma Carlom Linnejem. Ta je bil začetnik sodobnega znanstvenega poimenovanja rastlin in živali z latinskimi imeni, ki so sestavljena iz dveh besed.
Popovič in Slovenci
Popovič ni samo začetnik oceanografije in eden prvih slovenskih naravoslovcev, ampak je zelo pomemben tudi v slovenski narodni zgodovini. V zgoraj omenjeni slavni knjigi o raziskovanju morja je Popovič tudi poudarjal slovensko poreklo in opeval slovenski jezik.
Kot piše slovenski zgodovinar Peter Vodopivec v svoji knjigi Od Pohlinove slovnice do samostojne države, je Popovič ugotavljal, da je Slovenec, da so Slovenci njegovi sodeželani in slovenščina njihova materinščina.
Popovič dokaz, da je slovenski narod obstajal že pred 19. stoletjem
Popovič, ki se je označeval kot Zillerischer Winde (kar lahko prevedemo kot Celjski Slovenec), je za Slovence, ki naseljujejo Kranjsko ter spodnjo Koroško in južno Štajersko, uporabljal v nemščini skupno ime Winden. S skupnim imenom za slovansko govoreče prebivalstvo v omenjenih habsburških deželah je tako poudaril, da gre za en narod.
Prav na Popoviča in njegove besedo o tem, da se njegovi rojaki označujejo za Slovence, se sklicujejo slovenski zgodovinarji, med drugim Igor Grdina. Ti zavračajo najnovejše teze nekaterih slovenskih zgodovinarjev, da Slovenci kot narod pred začetkom 19. stoletja niso obstajali in da lahko do 19. stoletja govorimo kvečjemu o slovensko govorečem prebivalstvu, ne pa o slovenskem narodu.
Delitev Slovanov
Zanimivo je tudi, da je Popovič slovansko govoreče narode (nem. Slavonisch) glede na sorodnost jezikov delil na dve skupini, na Vende (nem. Wenden), kamor je poleg Slovencev prišteval še Lužičane oziroma Lužiške Srbe, in na Slave (nem. Slaven), kamor je štel preostale slovansko govoreče narode (Čehi, Moravci, Slovaki, Poljaki, Bolgari, Srbi, Hrvati, Bošnjaki, Slavonci in Dalmatinci).
Rusov ni uvrstil v nobeno od skupin, ker je njihov jezik premalo poznal.
Razlog, da je štajerski učenjak Slovence in Lužičane štel za med seboj sorodne Vende, verjetno tiči tudi v tem, da so Nemci v tistem času tako Slovence kot Lužičane označevali z istim imenom – Wenden.
Neuresničeni cilji
Popovič je pripravljal tudi slovensko slovnico in slovensko-nemški slovar, a je smrt preprečila uresničitev teh ciljev. Popovič je umrl 21. novembra 1774 v Perchtoldsdorfu v bližini Dunaja, kjer je tudi pokopan.
Del svojega premoženja je v oporoki namenil za devet letnih štipendij. Te so podeljevali njegovim mladim štajerskim rojakom na graški univerzi, in sicer vse do leta 1918.